Blaž Vehovar Ameriški sen alias American Dream

Blaž Vehovar_Ameriške sanje

Blaž Vehovar je leta 2008 diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah (Accademia di Belle Arti Venezia) pri profesorju Carlu Di Racu. Že med študijem je sodeloval na 51. Beneškem bienalu v Galeriji A+A, po študiju pa se je zvrstilo precej samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini. Pravi, da ga slikarski talent zelo izpopolnjuje tudi pri njegovi ljubezni do kinologije. Je namreč član vzrejne komisije, sodnik ter predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije. Kraški ovčar je pravzaprav edina mednarodno priznana avtohtona slovenska pasma, o kateri je pisal že Valvasor. Tako je tudi Vehovar izdal obsežno umetniško monografijo, naslovljeno Kraški ovčarji, sinovi burje, priznani pesnik Krasa Ciril Zlobec pa je prispeval rokopis pesmi Avtoportret ter spremno besedilo h knjigi. Med drugim je Vehovar še ustanovitelj umetniške šole Visionart, kjer na tečajih risanja in slikanja pomaga izpolnjevati umetniške vizije tudi drugim bodočim umetnikom vseh generacij.

Vehovarjeva interpretacija ameriškega sna je po eni strani tipično artistična, po drugi pa grenko vizionarska. Odgovor sodobne družbe na oportunistični liberalizem neokapitalizma, začinjenega z zahrbtnostjo in s hipokrizijo, se namreč že dolgo ne skriva več v človeku – individuumu, pa čeprav ga ta v resnici edini omogoča, temveč v spretnem ekonomskem spinu, ki z obljubami o priložnostih v deželah, kjer se cedita med in mleko, krmili med čermi vojn, nekontroliranega izkoriščanja in nizkotnega profitarstva, da bi maso ohranil v pričakovanju boljše prihodnosti, do katere ima pravico in ki naj mu »pripada po naravi«. Katerikoli državni aparat zagotavlja v resnici le propagando in orodja izkoriščanja, suspenz boljše prihodnosti pa »dobronamerno« speljuje na svoj »buržujski« mlin, saj lahko le tako tudi sebi ohranja upanje na ohranitev statusa quid pro quo.

Mit »ameriških sanj« danes ostaja historično še zmeraj povezan z uresničitvijo želje po boljši prihodnosti: America, the Land of Opportunity – Dežela priložnosti torej. Etimološko je za izraz American Dream odgovoren James Truslow Adams, ki je leta 1931 v knjigi Epic of America zapisal, da pomeni uresničitev ameriških sanj »boljše in bogatejše in polnejše življenje vseh, s priložnostmi za vse izključno glede na njihove sposobnosti« (Adams, James Truslow (1931): The Epic of America. Boston, str. 373.)

Pogosto pozabljamo, na kar je odlično spomnil Žižek na aprilskem soočenju z Jordanom Petersonom, da obstoj priložnosti v svetu opevanega demokratičnega kapitalizma ne pomeni avtomatično že tudi enakosti priložnosti, torej enakovrednih možnosti za vse. To, da si želi boljše prihodnosti, na simbolni ravni izkazuje le nezadovoljstvo individuuma z aktualnim in njegovo hrepenenje po spremembi, nikakor pa ne pomeni, da ima za to dejanske možnosti. Magični trik vsakršne dežele priložnosti, od Kanaana preko Amerike do Avstralije, je namreč v odsotnosti dotika »realnega« oziroma v načrtni ohranitvi transcendiranega pojma moči: obljuba, vezana na nedoločno prihodnost, ni v tem, da bogastvo priložnosti omogoča enakopraven izkoristek teh priložnosti vsakemu individuumu, temveč zgolj nekaterim: v skladu z evolucijsko teorijo, ki je, neverjetno, tudi podlaga moderne politične ekonomije, bodo priložnosti izkoristili močnejši, kar morda ni napak, vsekakor pa ne napeljuje k socialnemu dialogu za enakost možnosti. Če Ameriški sen v analogiji s Freudom interpretiramo kot možnost izpolnitve želje, ki – tako kakor sanje ostanejo le sanje, saj jim umanjka dejanskosti – ostaja na ravni individualne svobode in v sintagmi Homo homini Deus predstavlja nek medsebojni boj vrst, upravljan s strani velikega Drugega, se zdi, da je s tem opravljeno mukotrpno delo razuma in dosežen konsenz o ekonomski evoluciji, ki, češ, zahteva svoje žrtve, a jih obenem v imenu nujnosti napredka tudi upravičuje.

Izraz je nadalje povezan tudi z migracijami beguncev in vseh tistih, ki so med drugo svetovno vojno vzeli usodo v svoje roke, bežali pred vojnimi grozotami in se priseljevali v ameriški talilni lonec kultur, da bi končno zaživeli »svoje sanje«. V moderni globalni družbi je termin preživel označevalni premik: danes je, namesto priložnosti za vse, bistveno povezan z razslojitvijo in vedno globljo razpoko med tistimi, ki imajo, in onimi, ki nimajo. Vsebinsko je ameriški sen, v primerjavi s sanjami Jamesa Adamsa, pravzaprav le še ironija, rekli bi, pristna sanjarija. Vemo, da globalnemu svetu vlada potrošništvo, kapitalizem, ki nas je zasvojil, razosebil ter povsem odtujil pristne liberalistične ameriške sanje, če so kdaj v resnici obstajale.

Umetnik Blaž Vehovar je svoje sanje uresničil s popotovanjem po ameriških stepah, pragozdovih, naravnih rezervatih in prerijah, kjer še živijo bizoni, moškatna goveda in grizliji. Med kraji, ki so Vehovarja spodbudili v umetniški kreativnosti, so, recimo, puščava Mojave, park Joshua Tree, Veliki Kanjon, Monument Valley, Arches, Zion, Brice Canyon, Antelope Island, Grand Teton, Yellowstone in Montana. Tudi njegova slikarska tehnika je povezana z umetniškim gibanjem, ki se je pojavil po drugi svetovni vojni v ZDA in povzročil selitev slikarskega eksistencializma v Evropo; gibanje se osredotoča na snovne nanose materije. Pintura materica je umetniški stil iz petdesetih let prejšnjega stoletja, katerega začetnik in ustanovitelj Španec Antoni Tapies (1923–2012), podobno kot Vehovar, v slikarsko celoto vključuje naravne materiale, kot so zemlja, pesek, žagovina, seno, trava, oglje, vlakna, blago, in jim dodaja »umetne« materiale – lepilo, akrile in oljne barve. Tako je tudi grundirano platno sestavljeno iz mešanih tehnik.

Ob tem je treba omeniti tudi Nemca Anselma Kieferja (1945), še enega umetnika, ki z Vehovarjem deli barvni in intelektualni navdih. Podobno kakor Kiefer tudi Vehovar izhaja iz aktualnosti lastnega časa, pri čemer upodablja svoje spomine, ki pa jih ni le naslikal, temveč jih je izrecno materializiral: z enakovrednim zastopanjem ne-likovnih materialov in njihovim dodajanjem na platno umetnik uporablja pastozne nanose, ki se ob nanosu posušijo in sliko še dodatno materializirajo. Pastozni nanos odraža svetlobo na prav poseben način, s čimer omogoča umetniku nadzor nad odsevom barve in igrami svetlobe ter sence, kar delu podeljuje dodatno refleksijo in izraznost. Najpomembneje pa je, da s pomočjo pastozne tehnike Vehovar sliko »potisne« v tridimenzionalno upodobitev. Umetnik pravi, da sliko gradi kakor skulpturo, saj je njegov končni rezultat pravzaprav relief, ki je del kiparskega oblikovanja, s katerim umetnik kreira forme, deloma spojene s podlago oziroma z ozadjem platna, deloma pa podobe tudi izstopajo, kar jim omogoča živost in stik z realnostjo prostora, v katerem se nahajajo.

Poleg krajine in tihožitij med umetnikove strastne interese sodi tudi upodabljanje motivov impozantno velikih živali, ki ga spremljajo že od otroštva. To je morda tudi delni odgovor na to, da so mu v smislu umetniškega navdiha tako blizu, vsekakor pa niso osameli vir inspiracije. Vzorčni primer tovrstnega monumentalizma je denimo Vehovarjev Bizon, ki se neizogibno spogleduje z motiviko in s kompozicijo jamskih slikarij paleolitske dobe, a zgolj zaradi veličine in upodobitve motiva. Vehovar se tega loteva ekstravertirano: v primeru Bizona iz lastnih spominov na ameriške prerije slika introspekcije, ki so ob pogledu na famozne divje živali v njem pustile odtis ter ostale zapisane kot posebni občutki ob srečanju z živaljo, ki je preživela ledeno dobo. Tudi Grizli nas navdahne z občutkom vsemogočnosti: kakor da del tega občutka na Vehovarjevi upodobitvi materialno sili onkraj okvira platna, s čimer tvori posebno slikarsko celoto, ki se zliva z upodobitvami motivov živali.

Umetnik je v svoj likovni proces vključil tudi osebna pisma svoje babice, ki jih je odkril med njeno zapuščino, z namenom, da postanejo spomin ter ostanejo opomin. Babica je med drugo svetovno vojno preživela grozote nemškega koncentracijskega taborišča Ravensbrück, ki je bil namenjen izključno ženski delovni sili. Blaž Vehovar je že kot otrok z odprtimi ušesi poslušal babičine pripovedi iz druge svetovne vojne; te ga zanimajo še danes. Prav zato so mu zelo blizu tudi slovenski umetnik Zoran Mušič, njegov kraški kolorit in tragična vsebina vojnih časov.

Pri Vehovarju lahko začutimo vpliv slikarstva Beneške šole, najbolj izrazito v krajinski motiviki, ko s kombiniranjem akrilne in oljne tehnike ter z mešanjem naravnih in umetnih materialov na platnu razvija vlogo svetlobe in barve kot sublimnega poudarka čustvenega naboja slike. Glavna novost Beneške šole je bil namreč prav poudarek na koloritu, ne toliko na risbi: gre za postopek slikanja, v katerem lahko med nastajanjem umetniškega dela umetnik sliko radikalno spreminja in dopolnjuje. Pri starejših generacijah beneških slikarjev in sočasnih mojstrov srednje Italije namreč prevladuje drugačna, bolj »racionalna« praksa, kar pomeni, da skušajo sliko najprej natančno premisliti, jo tako rekoč udejanjiti že ob snovanju.

Blaž Vehovar združuje znanje umetnostne zgodovine vse od Giorgiona do Velazquesa ter Van Gogha do Tapiesa in Kieferja. Sodobni umetnik vleče arhaično smernico zgodovinskih slikarjev in jo dodela s sodobnim in predvsem svojim slikarskim pristopom. Vehovar je umetnik navdiha, ki s prepletom naravnega pogleda in racionalnega razmisleka ustvarja iluzijo veličine, glamurja in večnosti sveta Narave.

Nina Jeza, Artists&Poor’s