Bogomir Lugarič Fotografija je slika

vabilo_e

Osnovna zapoved sodobne umetnosti je kompleksnost in raznolikost. Tega dejstva se Bogomir Lugarič, sin slikarja in likovnega pedagoga Albina Lugariča, zelo dobro zaveda. Mirč, kot ga kličejo znanci in prijatelji, je odrasel v umetniški družini; slikal je namreč tudi očetov starejši brat, ki je, še preden se je uspel vpisati na likovno Akademijo, tragično padel v vojni.

Bogomir Lugarič se je s fotografijo začel ukvarjati leta 1991, ko je doumel, da nosi fotografija tisti umetniški naboj, ki ga tudi sam išče, in da mu hkrati dovoljuje izredno širok spekter kreativnosti in samoangažiranosti. Avtorska fotografija je umetniško delo in njena estetska vrednost je primerljiva s katerim koli likovnim delom. A teoretična dejstvenost za Bogomirja Lugariča ni najpomembnejša – zanj je likovna prvina stvar božjega videnja, zadeva emanacije in metafizičnosti pristnega človeškega čuta. Fotografira tako, kot mu narekuje intuitivna prezenca – ne manipulira, kot sam pravi, saj je že narava sama po sebi umetnina.  

»Samo Bog gleda moje fotografije, zato fotografiram!«

To so (pre)drzne besede umetnika, ki s svojo gorečnostjo, zrelo odločnostjo in samozavestjo ne pristaja na nikakršne ‘artistične’ kompromise. Nikoli ni imel želje po akademski izobrazbi, saj je znanje pridobival neposredno od očeta, ki pripada obdobju barvnega ekspresionizma, kar z lahkoto opazimo tudi v Bogomirjevih fotografijah. Barve, ki kričijo iz slike. Bogomir sam je močno izoblikovana osebnost, zrel, da lahko ustvarja in ni nikoli v dvomu, saj izhaja iz sebe.

Umetnost je brezmejna in Bogomir je raziskovalec likovnega naboja v fotografiji. V delih išče in prevprašuje pravzaprav sam sebe – kako biti izven časa, izven sedanjosti, med ujetimi prostori narave. Sodobna umetnost se zdi zamegljena in zmedena; zremo v preteklost in prihodnost ter se izgubimo v sedanjosti. Bogomir išče gibljiv motiv, izpoved vsebine, dinamiko, ki bi pritegnila opazovalca. Njegove fotografije dajejo, ne odvzemajo.

Bogomir Lugarič je poseben ustvarjalec. Njegov atelje je odpad železa. Že leta 1993 se je zaljubil vanj in poslej tam išče zakrite pramotive, detajle narave, notranji svet doživljanj in premike materije v likovnem svetu. Tako kot se spreminja ter odrašča sam umetnik, je tudi narava zavezana konstanti spreminjanja. Ravno zato, ker gre za spremembe, ki povprečnemu opazovalcu uhajajo iz vidnega polja ter jim, kljub temu, da so ‘nekje zunaj’, nikdar ne namenja nobene pozornosti – do trenutka, ko mu z njimi naproti stopi Bogomir Lugarič. Trenutke videnja ujame na filmski trak. S fotografijo želi ‘opazovalcu’ prikazati naravo iz različnih kotov in mu tako ponuditi razširitev obzorja ter s tem tudi osebnosti. Fotograf strne biološki motiv v popolno slikarsko napetost med elementi prostorske kompozicije, ki jih nato svetloba emotivno oblikuje oziroma povzdiguje v barvne kontraste. Dotik z očmi skozi iskalo fotoaparata je identičen dotiku čopiča na platnu njegovega očeta.

V industrijskem materialu odpadov se iščejo prave barve življenja, ki prav zato ohranjajo svojo notranjo zanimivost – v kolikor reč nima likovnega naboja, ni prava. Izoblikovati je potrebno svoj značaj. Bogomir govori o »realistični abstrakciji«, ki je možna le v fotografiji; gre za enostavne motive, ki jih upodobijo svetlobni kontrasti. Dovolj je, da ob tem spomnimo na Platona: njegova igra senc v slavni prispodobi o votlini govori prav o tem idealu stvari – o njihovi večni in popolni formi.

Iz narave tako povzema likovno formo, s čimer slika oziroma fotografija ni več zgolj biološka materija, temveč je doživetje likovne kompozicije in vsebina vsakdanjega življenja. Umetnik fotografira doživeta občutenja in jih likovno sklada v kompozicije. (emanacija)

Fotografije beležijo tudi psihološko stanje umetnika, ki pozornemu opazovalcu delno pojasnjuje njegov značaj. Bogomir pravi, da ima občutek, da v njem gori žerjavica ustvarjalnosti. Barva na fotografijah ni podrejena obliki, temveč jo nadvladuje, motiv pa je sestavljen iz vidnega občutenja kompozicije in torej odvisen izključno od forme – prav ta ‘formalnost’ pa dodeljuje sliki motiv, kakršnega si gledalec sam zamisli, tako je interpretacija odvisna tudi od gledalčevega počutja. Gre za sintezo materialnega in mentalnega v umetniškem delu – fotografiji, pri čemer umetnik ostaja avtohton in spontan kljub nezavezujočosti publiki. S fotografijo se izraža, to je njegova osebnoizpovedna likovna govorica, odsev njegove celovite osebnosti.

Bogomirjev poseg v urbano okolje je tako izrazito selektiven in zveden na čvrsto in kolorirano likovno formo. Išče estetiko v razkroju življenja in/ali narave, vendar v vsem tem skeniranju razpadajočega urbanega okolja (odpada) vendarle najde element življenja, ki je izražen v prepoznavnih predmetih ali formah živih bitij in narave. Motivi lahko s podrobnim opazovanjem njegovih umetniških del na kakem pozabljenem koščku fotografije spominjajo na ljudi, živali in predmete, celo na primitivno slikarstvo. Estetika ‘propadanja’ narave Bogomirju pomeni komplement vztrajnosti življenja – v razpadajočem urbanem okolju bije element življenja, izražen v prepoznavnih predmetih ali formah bitij in narave.

PLASTIKE

Bogomir pušča ustvarjalnosti in domišljiji tako rekoč prosto pot – medtem ko v ateljeju odstira likovni naboj v fotografiji, ki jo na koncu spremeni celo v imaginarno oljno sliko, nasičenih oblik in različnih zgodb, se ne ustavi. Njegove zamisli so večplastne: ob fotografiranju na odlagališču železa in ostalega materiala naleti na forme, ki ga instinktivno spomnijo na točno določene oblike. Tako se je prvič srečal tudi s plastiko.

Pravi, da mu je sreča očitno naklonjena, saj tik ob »njegovem« odpadu stoji kovačnica, kjer lahko odpadne kose jekla tudi spoji in oblikuje. Prvinske oblike vznemirijo opazovalca, saj v preprostih, zavrženih ostankih najde zelo zanimive elemente, ki skupaj tvorijo prepoznavni del ali celoto. Navadno gre za enostavne, naravne oblike, homogene kompozicije, ki so izvzete iz odpadle materije.

V njegovih plastikah tako najdemo avtoportret, portret, figuro ali predmet. Podoba nas morda spomni na prazgodovinski kip boginje, ki je imel nekoč obredno, magično vlogo. Nemara predstavlja človeka – robota ali celo nečloveškega vesoljca. Še več: odsotnost časovnosti materiala, ki je svojo namembnost že zdavnaj odložil in jo poslej spreminja skladno z avtorjevim principom, nas vodi v razmislek o prihodnosti človeka, ki ga mehanizacija sili v vse večje razosebljanje in končno odtujitev z izgubo indentitete človeškosti.

Nekatere plastike so le kompozicije, ki spominjajo na uravnotežene mehanizme, katerih osnovni členi so krogi (popolni geometrijski liki), znotraj katerih se vrtijo novi krogi. Zaradi tega dajejo skulpture občutek nestabilnosti, hkrati pa krožno gibanje poudarja simetrijo in skulpturi vnaša dinamiko.

V skulpturi živali začutimo anatomijo bika – objekt je čvrsto pritrjen na tla in deluje najprej monolitno, stabilno in togo, a le zaradi hladnega materiala. Glava živali – obrnjena nekoliko na stran – namenja opazovalcu nežen pogled; s to preprosto gesto plastiki vlije življenje.

Omenimo še skulpturo, sestavljeno iz različnih kosov pločevine, vzmeti in ostalih ostankov zarjavelega materiala, ki nas spomni na orjaško ladjo. Ladja kot celota deluje groteskno, pri čemer posamični detajli vendarle izstopajo: spiralno zvit fragment, ki je bil nekoč del neke ograje, ponazarja oči ladje. Jambori pa kljub teži materiala odražajo sunkovitost vetra, ki piha v napeta jadra.

 »Narava v meni je neskončno pestra in tako se izražam skozi fotografijo in plastiko.«

Bogomir Lugarič je v izrazu enostaven, vsebinsko in idejno jasen, predvsem pa originalen. Sam pravi, da so njegova dela realizirane ideje »končanih pričetkov« za nove likovne izzive, kar je le še razlog več, da je zbližal fotografijo in plastiko – izrazno se dopolnjujeta, materialno pa radikalno ločujeta. Umetnik pravzaprav v svojih fotografijah in plastikah raziskuje svoje notranje motive, s čimer jim daje še dodaten pečat nravnosti, pristnosti in brezčasnosti.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

 

Kdo je Mirč? Kaj govori njegova umetnost? In – kako ga skušati razumeti?

Mirč, cenjeni obiskovalci in obiskovalke, je predvsem garač. Veliki entuziast in človek, ki zna opazovati ter lastno notranjost povezovati s tistim, kar ga obdaja. Je glasen, kot so glasna sporočila njegovih stvaritev. A slišimo jih lahko le, če smo pripravljeni slišati. Vse prevečkrat se zgodi, da gre dualizem v umetnosti preko svojega okvira ter skuša opazovalca prepričati, da forma nadgrajuje, včasih celo obvladuje, vsebino – da namreč ni pomembno, kaj vidimo, temveč kako gledamo. Famozna teza »lepota je v očeh opazovalca« je enostavno prekratka – potrjuje resničnost ozkosti opazovanja in umetniku odvzema sugestivni naboj ter kreativno poigravanje s sublimnim.

Nocoj, spoštovani gospodje in cenjene gospe, bomo poskušali nekaj nepredstavljivega. Nocoj bomo skušali to, kar gledamo, tudi razumeti. Nikdar nas nihče ne povabi k razumevanju – bolj v navadi je, da se v udobju pasivnega sprejemanja zanesemo na tiste, ki za nas pripravljajo tovrstne razstave, torej na kustose in druge umetniške zanesenjake. In ker je, tako sva želela oba z Mirčem, nocoj v zraku resnica, vam odkritosrčno priznavam, da nisva pripravila nikakršnega skritega presenečenja, nobene globoke razlage, nobenih abstraktnih dodatkov. Želimo biti sodobni, a v morda prevratniškem smislu – umetnost želimo vrniti vam, ki jo gledate, in jo razgaliti kot nekaj predvsem dokončnega in dokončanega, kot proces, ki naj vas potegne vase in vam omogoči izstop iz navajenosti opazovanja.

Beležke trenutkov, afekti zaslonke, anomalije sprožilca – stvaritev večnosti, zajetje neponovljivosti, odločitve subjektivnega. Fotografije so tu, zato naj pričajo zase. Kipi so čvrsti, naj razbijajo predsodke. Predvsem ste pa vi, cenjeni obiskovalci, tisti, od katerih se največ pričakuje – vaš pogled mora raztrgati mreno vsakdanjosti in se stopiti s koloritom, ki nam ga ponuja Mirč. Oblike, odsevi, barve, poteze – vse se začne in konča z natanko določenim trenutkom, premišljeno zaustavitvijo časa, ki prav zato, ker je zaustavljen, namiguje na večnost. Materiali, iz katerih oblikuje kipe, so odložili svojo minljivost in zapustili odpad, da bi postali del urbane kulture in nas opomnili, da lahko tam, kjer človek konča, umetnik pravzaprav nadaljuje.

Umetniške stvaritve, ki jih gledamo danes, so odsevi sedanjosti, vezani na Mirčevo preteklost – kdove koliko resnic mora prenesti človek, če želi doseči nivo prvinskega odseva naravnih reči v umetnosti! Kajti prav to je tisto, kar Mirča zanima, namreč stiliziranje idealov in prenos čutnega zora v oko opazovalca. Skorajda bodice so, te Mirčeve fotografije, ki nas silijo v premagovanje lastne ujetosti pogleda in zaprtosti razmišljujočega prostora, ki se v moderni družbi ne znajde več – strukturne značilnosti kipov to le še poudarijo.

Zato naj zaključim s povabilom, da se v prostore Salona umetnosti vrnete, ko boste lahko v kontemporarni intimi zaužili zraven pogleda še tisto, kar razumevanje nujno potrebuje in brez česar ga niti biti ne more – tišino. Šele tedaj boste, in to opozorilo ne more biti dovolj poudarjeno, pripravljeni tudi na slišanje umetnikovega sporočila.

 

Salon umetnosti, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Prešernova ulica 1, Ptuj