JANEZ MEŽAN – GLEDALIŠKI PORTRETI

vabilo_internet

Morda ni odveč uvodoma povedati, da je bil Janez Mežan klasični slikar. Kaj to pomeni? V drugem tisočletju se pogosto pozablja na tisto, kar je v določenem obdobju definiralo ne le formo, am- pak in predvsem vsebino umetniških smeri in likovnih izraznosti. Govorimo o obliki in z žalostjo pravzaprav oznanjamo nekaj, kar bi moralo biti razumljivo vsakemu, ne le posvečenemu ljubi- telju umetnosti – da je prepoznanje resnične vrednosti kakršnekoli umetniške dejavnosti zares dostopno le, v kolikor je občinstvu omogočen vpogled v umetnikovo bistvo, v njegov karakter- ni značaj, v njegov temelj. In tega temelja, vsaj kar se umetnosti tiče, ni potebno iskati predaleč – dovolj je, da se ozremo na najosnovnejša izrazna sredstva in oblike, če nam le umetnik to dovoli.

Pri risbah in tuših, ki so nam nekako po naključju prišli v roke, imamo v rokah prav ta neprecen- ljivi material – možnost vpogleda v umetnikov background. Poteza s svinčnikom je ekvivalent za- rezi z nožem; obe puščata trajno in predvsem določujočo sled. In če smemo sklepati, da je resnična vrednost umetnosti v tem, da s pomočjo najosnovnejših sredstev in le z minimalnim posredovan- jem sekundarnega medija, torej svinčnika ali tuša, prepričljivo udejanji tisto, kar ji ponuja navdih, si bomo dovolili pripombo, da je bil Janez Mežan izvrsten portretist in ekspresionist črno-belega gledališkega sveta. Tako je, sveta, ki danes definitivno ne obstoji več. Razen seveda na skicah, risbah in krokijih iz gledališkega repertoarja Janeza Mežana, ki nazorno in zgovorno pričajo o tem, da je klasična umetnost še kako prodorna tudi v brezkoloritni tehniki ter, nenazadnje, da je danes zavoljo poplave vsemogočih ad hoc izdelkov praktično nemogoče potegniti črto med dobrim in slabim. Vse je ezoterično ali pa ni aktualno.

Pisani ekstremizem in zdolgočasenost oblike sta le dva kazalnika, ki zares ne govorita v prid sodobni umetnosti. Prišel je čas, da se tudi ta dovoli prepoznati in se preneha skrivati za metuzalemskimi kvazi dosežki. Še najenostavneje pa se ji bomo približali, če nam bo dovolila vpogled v zakulisje dogajanja, torej tja, kjer »nobena luč ne sveti močneje od realnosti« – v formalno bistvo njenega umetniškega dojemanja. Zakaj tako in ne drugače, povedano po domače.

Spodobi se navesti vsaj kako drugomnenjsko ugotovitev, če že umetnika samega ne moremo več vprašati. Mežanovo resnično vredost je izvrstno dojela dr. Štefka Cobelj, ki je v svoji sicer neizdani študiji o Mežanovem delu zapisala: “Mežanovo bogato umetniško dejavnost spremljajo visoka produk- cija in skromna afirmacija, zanimiva razstavna dejavnost, toda brez potrebne publicistične kontinu- itete, ki bi bila pomembna zlasti po letu 1950. Zato je zahtevalo preučevanje Mežanove likovne deja- vnosti predvsem osnovno ugotavljanje likovnega pristopa, načina in obsega uresničitve umetniških del, določanje vrednostne stopnje vsebinske, slogovne in koloristične izraznosti ter oblikovne zrelosti, obenem pa vpogled v povezanost njegovega umetniškega ustvarjanja od prvih začetkov do konca življenskih dni. Šele tako je mogoče določiti Mežanovo mesto med slovenskimi likovnimi umetniki, njegovo razgibano dejavnost pa vključiti v ustrezni okvir novejše likovne umetnosti.”

Zato dovolite, da še enkrat poudarim resnično vrednost razstave: gre za dogodek, ki mu na Ptuju še ni bilo primere. Kakor se skuša naš preljubi ptujski teater prepričljivo in upravičeno vrniti nazaj v tirnice slovenskega klasičnega gledališča, kar je in najbrž mora ostati primarna naloga vsakega umetniškega vodje, tako nam Mežanove risbe, upamo lahko, odpirajo oči za vrednote in svet, ki ga ni več. Klasični svet klasične umetnosti klasičnih ljudi.

 

 

Nina Jeza