Jasmina Grudnik, JOVANA

10655362_393770017437455_7505557170406677994_o

Jasmina Grudnik je mlada umetnica na pragu zaključka ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Predstavlja docela novo generacijo slovenskih mladih ustvarjalcev, novo v smislu, da je ob labodjem spevu sodobnih umetniških form postavljena na kritično preizkušnjo. Govorimo o umetniški zvrsti, ki ji moderno pravimo instalacija. Umetnica se ukvarja s prostorsko postavitvijo, pri čemer prostor oblikuje tako, da transformira njegovo izvorno percepcijo. Povedano bolj direktno: določenemu prostoru spreminja njegov obči namen. Nič drugače ni v primeru galerije Media Nox – Jasmina je predstavitveni prostor transformirala v svoj ‘pravi’ dom, ki je hkrati dom deklice Jovane. Jovanin dom.

Tvegajmo predpostavko, da umetnica gradi smisel domovanja na lacanovski paradigmi »zrcalne faze«. Zrcalna faza Jovane označuje dvojnostno razmerje slehernega subjekta: objektivaciji realnega se nenehno vsiljuje subjektivacija imaginarnega, ki subjekt (v tem primeru deklico Jovano) sili k zrcaljenju lastne percepcije na realno, ki jo obkroža. Poenostavljeno to pomeni, da se z združitvijo predstavljene vizualne reprezentacije in njenim subjektivnim emocionalnim doživetjem zgodi notranji konflikt: obča predstava je namerno postavljena pod vprašaj samo zato, da bi se omogočila doživeta, vključitvena, zavzeta drža subjekta, »ki mu ni vseeno«. Da bi deklica Jovana izrazila svoje bistvo, ga mora, jasno, prej ozavestiti.

In če Lacan govori o splošnem človeškem dualizmu, katerega pomiritev ga šele udejanja kot Subjekt, govorimo mi o dvojnosti doživljanja tistega, kar nas obkroža; tistega, kar poznamo ali mislimo, da poznamo.

»Home sweet home« bistveno pomeni, da je človek s svojim pribežališčem ‘zlepljen’. Na vekov veke, ko enkrat formira tisto, čemur pravi »moj dom«. Način, da dom ni materializiran kot prostor bivanja, ampak predstavlja interno občutenje prostora, umetničin dom v njej sami, pristno »domovanje duše«, ki »udejanja spokoj, večnost, mir in bližino«, kakor pravi sama. Dejansko gre za gradnjo nerealnega prostora alter-ega umetnice v obliki deklice Jovane, kjer je vse združeno v ‘en trenutek na enem mestu’, v umetniško popolno celoto, ki istočasno z zamrznitvijo določenega trenutka v času pomeni tudi iskanje odgovora na skrivnost večnosti.

Naslov instalacije je torej “Jovana”, kar se lahko bere tudi kot posvetilo: Jovana je lik iz zgodbe, ki se razvija v instalaciji. Umetnica na eni ter njena ‘Jovana’ na drugi strani; dualizem, ki ovekovečuje nekakšno distanco med njima; zarisuje črto tako, da ju tudi realno ločuje.

Umetnica pri nastajanju prostorske instalacije uporablja tehniko risbe z akrilom, ki se prepleta z liki iz časopisnega papirja – iz tega ustvarja odnose med risbo, časopisnim papirjem in prostorom. Jasminina zgodba združuje kraje s fotografijami, grafikami, skicami ali krokiji, ki jih jemlje iz tega ali onega ‘prostora’, tudi iz dnevniških zapisov, prevedenih v risbe. V instalaciji združuje dvoje življenj, da bi tako kljubovala minljivosti, oddaljenosti, nezmožnosti resnične ‘zamrznitve’ trenutka; zavedajoč se, da je vse le ironija, umetniški izraz nemoči proti toku dejanskega časa.

Ne moremo mimo vplivov, ki jih je zaznati v umetnosti Jasmine Grudnik. Grudnikova jih ponuja sama s transverzalno navezo s francosko sodobno umetnico Sophie Calle. Callejeva je zaslovela zaradi njenih kontraverznih sposobnosti sledenja neznancem, umetniškega vojerizma, ki raziskuje identiteto ter intimnost sodobnega človeka, pri čemer jo najbolj zanima ‘vmesnik’ med javnim in zasebnim življenjem posameznika. Tovrstno raziskovanje je Sophie Calle vodilo k raziskovanjev vzorcev obnašanja s pomočjo tehnik, podobne detektivskim, včasih tudi psihološkim ali forenzičnim.

Pri nastajanju umetnine Jasmine Grudnik prevladuje risba, ker je minljiva. Papir, predvsem in direktno časniki predstavljajo ne le različnost krajev, temveč bistveno poudarjajo minljivost časa, a le da bi se ob rojstvu novega dne vnovič ovedeli navidezne brez-smiselnosti tovrstnega početja. Vendar je smisel, čisto po Heglovo, prav v iskanju, torej v spontanem ustvarjanju, ki je seveda odvisno od določenega trenutka in določenega posameznika.

Minljivost izraža budistično stališče, ki pravi, da je obstoj vsega, brez izjem, v nenehnem stanju spreminjanja. Življenje kot tako je “anicca” (minljivo), a ne v depresivnem smislu ‘zgolj-prehoda’ k nujnosti umiranja, temveč bistveno v možnost udejanjanja spremembe bivanja, premika, konstantnega pre-toka naprej v času in prostoru. In za to, da bi lahko življenje premaknili naprej, onkraj materialne ujetosti v materialistični svet ‘zgolj-objektov’, je potrebno najprej prepoznati ‘trenutek’. Čas, ko je bilo, razločiti od časa, ki bo. Frozen time in time.

Instalacija »Jovana« tako predstavlja prav ta ujeti trenutek; delček zgodovine, v katerem umetnica Jasmina Grudnik in njen ‘umetniški alter-ego’, njena Jovana, dosežeta izpolnitev in vsaj za obdobje umetniške instalacije ubežita minljivosti dogodka.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

Jasmina Grudnik (1989) je zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Umetnica raziskuje risbo, ki se nanaša na grafiko in je izražena predvsem z montažo/instalacijo. Zanima jo odnos med podobo in prostorom. Leta 2014 je pričela z raziskovanjem polj scenografije na poletni gledališki šoli na DAMU v Pragi in ljubljanski AGRFT. Rrazstavljala je doma in v tujini.