Jože Ciuha DOLGA POT

“Slikam in razstavljam človeško komedijo, pravzaprav bi lahko spričo tega, kar se dogaja,  kar ostal pri opicah.” (Jože Ciuha)

 

#121 Variacija na temo 14 70x100cm sitotisk 2,5k m

 

Dolga pot Jožeta Ciuhe

 

Dolga pot Jožeta Ciuhe se je pričela v začetku prejšnjega stoletja, ko je na svetu živela le peščica od današnjih sedem in pol milijard ljudi. Peščica, ki je takrat predstavljala okoli milijardo in pol, se v naslednjih sto letih eksponentno multiplicira in nas že danes postavlja v položaj prenatrpanosti. Umetnik Jože Ciuha je bil torej relevantna priča globalnih demografskih sprememb, ki jih je sam zapisoval kot kroniko časa ali v obliki pesmi, najraje pa jih je vizualiziral v podobe, v čemer je tudi sam prepoznaval svoje lastno poslanstvo.

Opisoval in slikal je odraz časa ter spomine, ki pa prav tako ohranjajo lastno podobo sveta. Umetnik je živel v času med vojnama, preživel je drugo svetovno vojno in povojni čas, dočakal je pa tudi čas samostojnosti Slovenije. Skozi ironično osebnoizpovedno simboliko je nazorno upodabljal pravljice, mitološke ali preproste sanjske podobe kot realne odslikave časa, ki vsebujejo elemente, ki povečujejo umetnikovo dojemljivost osebnega sveta tudi preko vzhodnjaških izročil. Ne moremo mimo Kafkovega vpliva in njegove pregovorne melanholije, ki govori o prepletenosti sanjskega in fizičnega v iluzionističnem ready-made svetu, ki seveda obstaja, hkrati je pa docela nemogoč. Tudi sicer je literatura Ciuho precej zaznamovala; predvsem osebni doživljaji literarnih junakov, študijska popotovanja v neznane kraje, vidni so vplivi bizantinske umetnosti ter različnih modernih –izmov: v risbi prepoznamo kubizem in fauvizem, opazen je še vpliv francoskega umetnika Jeana Dubuffeta, iznajditelja l’Hourloupe tehnike – slike v obliki prepletenih barvnih linij.

Umetnik je po končani ljubljanski Akademiji odšel na študijsko pot v Mjanmar (prej Burma), kjer je preučeval vzhodno budistično filozofijo in kulturo ter spoznal razliko med verovanjem v življenjsko energijo na vzhodu in materialnost življenja kot temelj zahodnega sveta. Po vrnitvi se za kratek čas zaposli na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, a je vsled dileme, da se bo podredil utečeni praksi po-snemanja vidnega in s tem preveč obrtniški spretnosti, leta 1956 odšel v Pariz, kjer je tudi prvič razstavljal serijo risb Don Kihot ter upodabljal pariške turiste. V Pariz, svetovni umetniški center moderne umetnosti, se je neprestano vračal in črpal umetniško energijo, ki ga je konstantno silila k delu.

Tokratna razstava, naslovljena Dolga pot, nosi ime njegove zadnje knjige, izdane posthumno, ter zajema le dva segmenta ustvarjanja Jožeta Ciuhe. Gre za nekatere starejše grafike iz dvajsetletnega ustvarjalnega obdobja, natančneje med leti 1977 in 1993, na ogled so še nekatera kasnejša dela, slike na platno majhnega formata, nastale med leti 2008 in 2010.

Grafika predstavlja umetnikovo najplodnejšo produkcijo. Osnova je risba, ki je bila pri Ciuhi vedno sestavljena zgolj iz točke in linije, brez senčenja, kar sta mu na Akademiji očitala profesorja Jakac in Mihelič. Prav linija pa je bila glavno vodilo Ciuhovega ustvarjanja, s katero je neposredno upodabljal zgodbe, prepolne življenjskih vsebin, podkrepljene z literarnimi deli, verskimi simboli, starodavnimi izročili, umetnikovo domišljijo in vsesplošno razgledanostjo.

Razstavljene so posamezne grafike iz različnih serij, ki ponazarjajo zanimive motive, h katerim nas umetnik usmerja s pomenljivimi naslovi, kot so Variacije na temo (opremljene z različnimi številkami), upodobljene v bizantinskem zlato-dekorativnem stilu, na katerih so prepoznavne le opice, ostali detajli so prekriti s simboliko. Enak bizantinski slog nosi serija grafik, naslovljenih Ikone, ki so upodobljene izrazito modernistično. Grafika z naslovom Mandala predstavlja tako most med fizičnim in spiritualnim svetom, v skladu z budistično filozofijo, da je človek več kakor zgolj fizično telo. Podoba Mandale, naslikane izpod rok Jožeta Ciuhe, na oseben način govori o možnosti življenja v harmoniji: za ravnovesje je potreben stik z lastno individualnostjo, s katerim smemo upati, da bomo v skladu z budističnim prepričanjem zaslišali svoj notranji glas, ki pomeni ključ k samospoznanju. Grafike predstavljajo še Serenade, ne manjka niti pravljica Ribe Faronika, ki je tradicionalni motiv slovenskih modernih slikarjev 20. stoletja, saj so jo upodabljali že Marij Pregelj, Miha Maleš in pogosto tudi France Mihelič, danes pa recimo Marko Jakše in Mitja Ficko. Riba Faronika je bajeslovno bitje, ki plava na dnu morja: med njenimi plavutanjem se trese zemlja in nastajajo katastrofe. Izročilo o Faroniki se je kasneje združilo z izročilom o zlati deklici Veroniki, ki je bila pol kača in pol deklica. V tako pošast se je spremenila zaradi pohlepa in sebičnosti, saj beraču, ki jo je prosil za miloščino, ni hotela podariti groša. Vsi ti motivi so združeni na Ciuhovi grafiki, ki opozarja predvsem na preroškost, strah in grozo. Umetnik uprizarja tudi Rituale, pri katerih opazimo upodobljeno razkosano človeško telo, ki hkrati spominja na razgaljene možgane, osvetljene s polno luno in linerarno obkrožene z ljudmi oziroma vrači in čarovnicami. Upodablja serijo Prerokov, tudi Samuraja z izpostavljenim rdečim krogom na trebuhu, centru moči in bolečine, mestu za harakiri, kamor si osramočen samuraj zabode nož, da se lahko kakor Feniks znova poveliča. V vsem omenjenem seveda prepoznavamo vsebinska izročila starih vzhodnih kultur.

Slike malih formatov, upodobljene z oljem na platnu in v eksotičnih barvah, predvsem rumeni, zeleni, roza in modri, predstavljajo izbor močne barvne palete, uporabljene za preprosto dvodimenzionalno figuro, so naslikane v prepoznavnem slikarskem slogu Jožeta Ciuhe, prav tako pa nosijo tudi pomenljive naslove: Bojevnica, Vražiček, Poljsko strašilo, Rdeče polje 9. maja, Glava nad telesom, Črna vestalka, Devica, Maja, Modra Lilit, Sriček Rok in podobno. Motivika je preplet spominov in sanj, ki se ponavljajo ter hkrati v svoji spontanosti in originalnosti zmeraj znova presenečajo.

Grafične ilustracije in slike predstavljajo manjši del Ciuhovega opusa, zato pa nam toliko več povedo o umetniku. Enake ali podobne motive je slikal tudi na pleksi steklo, kar je predstavljalo še zadnjo novost Ciuhovih del, omenimo pa lahko še njegove akvarele, s katerimi je prav tako dokazal dovršenost umetniškega ustvarjanja. K njegovi vsestranskosti dodajamo še tapiserije in predvsem mozaike, v katerih prepoznamo vpliv srednjeveškega bizantinskega slikarstva.

Jože Ciuha ni maral šole in formalnega učenja, kot je zapisal in tudi velikokrat povedal; šola mu je predstavljala zapor, v katerem ga silijo k rutinskemu pomnjenju, ki mu ni šlo od rok. A navkljub temu je bil zelo razgledan in podkrepljen z znanjem iz filozofije, literature in tudi umetnosti. Na prvi pogled se zdi, kakor da bi si Ciuha od različnih kultur in religij izposodil od vsake po nekaj, da je lahko sestavil docela samosvoj pogled na svet, ki ni daleč od modernističnega less is more: je izrazito vizualen in sicer na tako preprost način, kakor je v svojem bistvu enostavno tudi življenje samo – med točko, črto in linijo. Življenje je vse in je nič. Življenje je bolečina, da se lahko rodi sreča. Kot pove umetnik sam: “Življenje nastane z bolečino, živi in umre v bolečini.”

V šali pove, da tudi na ljubljanski Akademiji ni blestel; da je bil kvečjemu povprečen študent. Tudi njegov takratni profesor France Mihelič mu je svetoval, naj raje zapusti akademijo, kot pa da se muči z njo. Še dobro, da je ni. In kljub temu, da je njegovo poučevanje na Akademiji bilo kratkega veka, je zagotovo pustil pečat naslednjim generacijam. Eden bolj prepoznavnih je mariborski slikar Viktor Šest, ki ima v svojem dolgoletnem slikarskem opusu podobne, tudi enake motive: opice, oblečene v generale, kapitane, mornarje, Don Kihota. V vsebinskem smislu gre za navdušenje študenta nad mentorjem, ki ga je Šest v svoj opus povzdignil kot učitelja življenja. Ni odveč dodati, da tudi Viktor Šest – kot smo ugotovili tudi za Jožeta Ciuha – slika človeško komedijo.

Ciuhova umetnost je prežeta z osebno ironijo, problematizira sodoben svet, človeške napake pa kritizira tudi skozi živalske podobe. Zase pravi, da v življenju »… ni delal drugega kot slikal in pisal v svojem jeziku in načinu…«. Doživeti in živeti je namreč potrebno lastno svobodo in s tem tudi usodo – druge itak nimamo. V tem razkoraku med življenjsko nujo in individualno svobodo je moč najti tudi ustvarjalno bistvo umetnika Jožeta Ciuhe.

Nina Jeza