Maja Šivec POKRAJINA KAMNOV ali OBRAZI TOKASHIKIJA

DSC_7427 40X60

Zakaj človeka krajina nagovori, ga presune, motivira, da slikar ali fotograf kar vidi poustvari v obliki umetniškega dela? Tako lahko opazujemo celo vrsto avtorjev, slikarjev, interpretov, zapisovalcev, upodabljevalcev krajine, ki zapisujejo pokrajino. Vsak na svoj način so izbirali in selekcionirali emotivni svet. Vedno znova so jo oblikovali tako, da so sledili duhu časa oziroma obdobju v katerem so umetniki delovali. Gre za osebno subjektivno interpretacijo, ki krajino prestavi v polje umetniškega – ko umetnika začenjajo zanimati druge stvari v pokrajini.

Fotografinja Maja Šivec nam tokrat predstavlja ciklus japonskih krajinskih fotografij iz otoka Tokashikija v Pacifiku. Gre za njen starejši cikel fotografij, iz bivanja na Japonskem, ki si ga je prislužila z nagrado na 68. mednarodnem salonu fotografije v Tokio.

Avtoričin light motiv v fotografiji so akti: fotografijam aktov dodaja zgodbo teles v nenavadnih, a še vedno sproščenih telesnih gibih in pozah. Motivu, ki ga fotografira se umetnica posveča s posebno pozornostjo. Na fotografiji je določen svetlobni vir, ki močno osvetljuje izpostavljen motiv ali tematiko v prostoru. Umetnica ustvarja močne kontraste med svetlobo in temo, s čimer še dodatno poudarja plastičnost upodobitve in globino prostora, hkrati pa s premišljeno “postavitvijo” poudarja daljnosežen estetski domet posamezne upodobitve.

Tematika krajine je izjemno zahtevno izrazno in dojemovno umetniško polje, znotraj katerega obstaja toliko različnih interpretacij. Gre za nekaj povsem subjektivnega, torej za umetniško delo, za pogled nekoga-drugega, a krajina še toliko bolj očitno priteguje opazovalca in ga skuša prepričati, naj se potopi vanjo. Na vsak način želi opazovalcu ne le ujeti pogled, ampak ga postaviti v samo središče dogajanja.

Status krajine v umetnosti se nepretrgoma spreminja: od prvotne uporabe krajine kot zgolj dekorativnega ozadja slike do subtilne vloge krajine v dramatičnem dogodku iz zgodovine človeštva. Krajina je v modernem pogledu postala nadomestek za človeško dramo in nadaljuje, če ne celo nadomešča človeško dimenzijo.

Ko govorimo o krajinarstvu, govorimo o resničnosti narave kot take, o objektivnem pogledu umetnika na dogodek, umeščen v pokrajino. Resničnost narave torej lahko pomeni dvoje: na eni strani mehanično-tehnično razumevanje »anatomske« sestave narave in na drugi čustveno resnico narave – s tem pa krajina postane subjekt.

Tudi Maja Šivec se je fotografiranja otoka Tokashikija lotila zelo subjektivno, lahko bi rekli, da gre za nadrealistično krajino, ko umetnica reverzno upodobi – določi drug pomen objektu, ki je lahko simbolni, domišlijski ali vizualni. Njeni kamni dobijo antropomorfno obliko, spreminjajo se v obraze, podobe živali ali pošasti. Če se samo spomnimo Salvadorja Dalija, ko v ozadju svojih slik upodablja skale, ki imajo domišljijsko obliko, v katerih najdemo nosoroga, obraz, popačenega človeka, z motivi skal obvladuje celotno simboliko slike. Dali je te skale upodabljal na otoku…., ko je še kot otrok hodil z očetom lovit ribe. Te skale, še danes prepoznavne s slik Dalija, so dejanske.

V krajinarstvu je bistveno to, da združuje naravo in človeka v recipročni odnos; človek je popolnoma odvisen od narave, a si jo vendarle toliko priredil, da ji je zavladal – krajina brez opazovalca ostane samo še, paradoksalno, čista narava, tisto, česar pravzaprav že davno ni več.

Nina Jeza

Fotogalerija, Gledališče Toneta Čufarja, Jesenice