Manja Sgerm Dve in tri v barvi

Slikam zato, da se sproščam, da pozabim, da ustvarjam. Da sem v tej meditaciji svobodna, pristna in kreativna.” (Manja Sgerm)

razstava-sgerm-manja-750x1200

Dve in tri v barvi a.k.a. Ravnotežje

 Manja Sgerm je – zraven redne službe, ki jo opravlja z izjemno predanostjo in naklonjenostjo otrokom, saj deluje kot socialna delavka na osnovni šoli, – tudi strastna ljubiteljska slikarka, ki se je urila pod mentorstvom prizane akademske slikarke in kiparke Saše Bezjak. Pod njenim budnim očesom spoznava in doumeva slikarstvo ne več le kot ljubiteljski termin, temveč je, kot pravi, skozi izobraževanje spoznala predvsem umetnostno in slikarsko teorijo, usodno pa jo je zaznamoval dan, ko je v dar prejela najprej monografijo Marka Rothka, nato pa še Jacksona Pollocka.

Ni naključno, da Manja Sgerm slika izključno na tleh, kakor je to počel Pollock, bistveno pa se od njegovega akcijskega slikarstva (‘action painting’) oddalji, zanimivo, s tem, da se formalno povsem nasloni na že omenjenega Rothka. On, Pollock in Williem de Koonig so glavni predstavniki povojnega abstraktnega ekspresionizma, pri čemer pa se je le Rothko usmeril v t.i. barvno psihoanalizo, saj je zavračal kategorizacije in umetniška vkalupljanja ter umetnost dojemal kot orodje čustvenega in verskega izražanja.

 Kakor Rothko, ki je slovel po svojeglavosti, se klasifikaciji upira tudi Manja Sgerm, ki si – morda je s tem povezano tudi njeno ‘socialno’ poslanstvo – upa biti drugačna. Tudi trmasta, a je v svojem vsakdanjem delu izrazito uživaška ter tako življenje dopolnjuje z umetniškimi strastmi, najpogosteje v izrazni obliki slikarstva ali literature. Če smo že pri stičnih točkah z Rotkhom: če Rothko slika zato, da bi v opazovalcu prebudil najbolj funadamentalna in zato toliko bolj pretresljiva čustva ter ga takorekoč prisilil čutiti neko drugo tragedijo in s tem tisto, česar v resnici noče, tako Sgermova – ravno nasprotno – gledalca vabi, da se ji prosto-dušno pridruži v njeni sproščujoči meditaciji. Umetnost je tragedija, to sicer velja, a je še kako tudi evangelij življenja. To hoče poudariti umetnica Manja Sgerm.

 Na razstavi predstavlja opus, poimenovan Dve in tri v barvi. Gre za diptihe in triptihe abstraktnih platen, ki skupaj tvorijo celoto v obliki ogromnega poliptiha. Prvi triptih, z naslovi Ravnotežje, Ravnotežje ravnotežja in Z ravnotežjem, predstavlja študijo barvne skale. Prvi dve sliki sta bili ustvarjeni konceptualno, s študijo modre, rdeče in črne, ki dodaja globino pogleda, medtem ko je tretja slika, tudi še del triptiha, nastala spontano. Bolje rečeno: spontan ni nastanek, temveč presežek tega ‘tretjega’ dela: umetnica ob slikanju briše in čisti barve na novem platnu, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je ta, da s tem bolj ali manj naključno nastaja ‘spontana slika’ (bolj ali manj naključno zato, ker jo na koncu umetnica vendarle še dodela), drugi razlog je pa vzdržnostni: nič naj ne gre v nič. V kolikor se umetnica odloči za diptih, je tudi druga slika zmeraj narejena z enako tehniko brisanja barv in čopičev, ki se sicer – logično – izsušijo.

Eno izmed del nosi naslov z Mali Mark Rothko, predstavlja pa hommage priznanemu umetniku. Kot vemo, je Rotko slikal (predvsem) velika platna. Slike iz njegove zadnje faze so kasneje poimenovali multiforme, ki so danes tako prepoznavne, da predstavljajo v resnici pravzaprav ‘Rothkov’ stil (in naj nam Rothko odpusti to neposrečeno klasifikacijo). Sindrom Rothko se je zgodil ob uporabi simetričnih pravokotnih blokov dveh ali treh nasprotujočih si kontrastov komplementarnih barv. Na njegovi sliki barve vibrirajo, pri čemer ustvarjajo optično iluzijo utripanja. Platna z vertikalnimi oblikami pogoltnejo gledalca ali, z Rothkovimi besedami, v njem vzbudijo občutek pogreznjenosti v sliko.

 Kombinacije barv, ki jih ustarja Sgermova, so kontrastne: modra in rumena, bela in siva v modri, rdeča, rumena in oranžna, ali pa rdeča, modra in turkizna. Svetlobni učinki so dodelani s prosojnimi nanosi barv, pri čemer so pomembni zaključki robov. Sliko gradi samo z barvnimi odtenki, korak naprej pa naredi z uporabo dodatnih neonskih luči, ki v nasprotju z galerijsko razsvetljavo omogočijo spremembo barvnih kontrastov in gledalca zapeljejo v dodatni stadij barvnega ekspresionizma.

Manja Sgerm se občasno ukvarja še z različnimi kulturno-umetniškimi projekti, slikarskimi kolonijami in delavnicami, pogosto pa tudi razstavlja. Vse to jo izpopolnjuje in, kot pravi, izboljšuje, da je lahko poleg vseh življenjskih vlog tudi uspešna mama in srečna žena. Slika, ker ljubi barve; z barvami se rada igra kakor otrok v peskovniku, ki ne išče tragičnosti življenja ter občutkov nelagodja v gledalcu, ki noče vzbujati skomin, temveč se v dokončni sproščenosti prepušča navdihu domišljije.

“Nina, dovolj o tem. Slikam zato, da se sproščam, da pozabim, da ustvarjam. Da sem v tej meditaciji svobodna, pristna in kreativna.”

In ker to pravi umetnica Manja Sgerm, ji vsekakor hočem verjeti.

Nina Jeza