MAŠA GALA ART / Tracking

Serija slik FLUID in MEMORY LANE

“see, our world is slowly dying, i’m not wasting no more time, don’t think i could believe you”

“nothing’s ever what we expect, but they keep asking where we’re going next” (M.G.) 

65226912_masa-gala_fluid-1_2014-in-oculus_pr_fp-xl

ART / Tracking – sledenje umetnosti

Sodobna umetnost z najrazličnejšimi oblikami abstraktnih derivatov tudi v moderni dobi ohranja sloves pojmovnega monstruma, ki navidezno hlepi po razumevanju. Ne moremo trditi, da temu ni kriva sama; sodobni konceptualni umetnik, če drugi sploh še obstajajo, ohranja taisto distanco do opazovalca, ki jo abstraktni umetnosti očitajo že desetletja.

Isto povedano drugače: abstrakcija je derivat realnosti, reduciran do jasnosti in merljivosti razmerij, ki se zdijo skladna z določenimi objektivnimi zakoni narave. Po drugi strani pa je za abstrakcijo značilen tudi v resnici metafizični odnos do subjektivne vsebine, ki razpira vznemirljivo zmožnost povzemanja univerzalnih lastnosti in zakonitosti sveta. Abstrakcija namerno izraža utopični ideal, saj s krčenjem vizualnih vsebin na zgolj bistvena, temeljna, fragmentarna določila vzpostavlja sled z zakoni objektivnega.

Ideja in ne zgolj slikarski koncept umetnice Maše Gala je abstrakcija. Gala eksperimentira z različnimi gradbenimi materiali in slikarskimi tehnikami, slikam dodaja njim lasten kodiran pomen, ki ga nato ‘izvrže’ v javno polje: kreira pomene ter raziskuje interakcijo med umetnino, gledalcem in umetnico samo. Sliko plasti z nanosi pigmentov, sprejev in barv do te mere, da po-ustvari videz digitalne podobe na zaslonu; gre za Baudrillardov simulaker digitalnega medija s simulacijo analognega, s čimer hoče klasični umetniški svet pretopiti v svet digitaliziranih podob.

Novi mediji predstavljajo povsem unikatni estetski potencial ustvarjanja perceptivnih izkustev in postajajo globalni vir inspiracije. Vodilo Maše Gala  sicer ostaja linija oziroma risba: a ne v smislu krokiranja, sledenja objektni realnosti; gre za nezavedno memoriranje v smislu razkrivanja subjektivnega pogleda na eksterier, ki se je zaradi znanstveno-teoretičnih parametrov in ob vplivu drugih medijev spremenil. Novo-medijsko sumiranje  več pogledov v bistvu tako ostaja čista, negestikulirana risba, inspirirana z raziskovanjem materialnosti, ki se na koncu ponovno izteče v redukcijo: linijo. Z raziskovanjem pogleda skozi različne vidike realnosti ustvarjalka predstavlja svojo slikarsko realnost na način, da re-producira materiale kot lastne tehnološke izume ter skuša tako preseči njihovo običajno uporabo in ustvariti docela novo vrednost.

Umetnosti 21. stoletja ni več bistveno, da je estetska. »Ce n’est pas un pipe.« In če to že od takrat ni več pipa, gledalcu ostane le še gola subjektivnost. Objekt umetniškega raziskovanja noče biti prepoznan, razumljen, nujno estetski, temveč hoče iz opazovalca predvsem iztrgati občutek pristne povezanosti z njemu lastno subjektiviteto. Da se ne sprašuje po nepotrebnem, kakšna naj bi bila vsebina umetniškega procesa, ki mu ga ni dano razumeti, ter se sprijazni z Wittgensteinovim svetom, ki obstaja izključno zato, ker se v njem vsake toliko »nekaj primeri«. Umetnik udejanja intuitivno, opazovalca pa ne glóda več z razumevanjem, temveč ga prepušča participirajoči meditaciji.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

Ideja projekta sloni na interakciji ljudi z umetniškim delom na inovativen način s pomočjo tehnologije Eye tracking. Umetnica raziskuje gledalčev pogled na abstraktna dela z inovativnim načinom povezovanja lastne umetniške prakse s tehnološkim izdelkom – tehnologijo Eye tracking. Gre za interaktivno razstavo, za pogled skozi posebna očala, ki zaznavajo gibanje očesne zenice in merijo potovanje gledalčevega pogleda ter tako ‘beležijo’ realnost subjektivnega videza opazovanih del. Prisotnost osebne refleksije, v kateri je viden tudi kontrast med realno in virtualno izkušnjo, torej med digitalno in analogno podobo, je v slikarskih upodobitvah Maše Gala izrazita ter subtilno izražena na način, da dopušča možnost interakcije objekta, publike in/ali umetnika. Galova raziskuje prostore in ugotavlja, da problem biti, najsibo subjekta ali objekta, ne glede na prostor, v katerem se človek nahaja, ostaja ‘dejanskost časa’. Pristotnost tukaj in zdaj je določujoča in odločujoča, in z razumevanjem nima ničesar skupnega. Ali pa vse.