Matic Kos, DOMAČE PTICE IN ZVERI

Matic-Kos-e-vabila_curves_1200v02.jpg

Na pričujoči razstavi, naslovljeni Domače ptice in zveri, išče tudi univerzalnost socioloških in psiholoških strukturnih relacij na lokalno-globalni družbeni danosti, v preteklosti in potencialni prihodnosti.

Gre torej za prerez določenih, bolj ali manj kompliciranih relacij: umetnikov odnos do zapostavljanja intelektualnih vrednot, do kontemporarne nečimrnosti, podkrepljene z voljo do denarja, do različnih tipov revoltov, ki zrcalijo brutalnost revolucij in fašizma ter nenazadnje tudi relacijo z ekonomsko-politično močjo, ki pripada, zdaj in vselej, najvišjemu – ali najbolj evoliranemu, kot je moderno trditi – sloju družbe.

»Ostane le še majhen človek,« pravi Matic Kos, »golob, ki onkraj absurda zoba drobce vsakdanjega kruha.«

  1. Kaj vas je pritegnilo h koncipiranju tokratne razstave in kdaj ste začeli delati na njej?

Celostno sem postavitev začel snovati sicer že sredi septembra 2017, koncept pa se je v meni razvijal že mnogo prej: ob prebiranju različnega čtiva in razmišljanju o psihologiji, sociologiji in filozofiji različnih dob, pri katerih sta me zanimali tako različnost kakor tudi splošne sorodnosti.

  1. Gre torej za “konceptualno” razstavo?

Ne morem tajiti, da gre predvsem za konceptualizem. Vsekakor sem skušal idejo realizirati tudi v vizualnem smislu in to na karseda premišljen način, hkrati pa se stvari pogosto razvijajo spontano in so nemalokrat zahtevale le končno potrditev.

  1. Zakaj tako intenzivni simbolizem? Sintetizirali ste ga na le nekaj simbolov.

Klee je rekel, da simboli tolažijo duha, jaz pa trdim, da ga krepijo. Kljub temu je seveda proces izjavljanja skozi umetniška dela zapleten. Vsekakor ga do neke mere lahko obvladujemo, v kolikor si to sploh želimo: v vizualni umetnosti skozi znake ali skozi podobe ter tudi skozi verbalni jezik, ki se, kot pajčevina, razprostira naokoli in povezuje označevalce in označence, če se poigram še s Saussurejem.

  1. Kaj daje vaši razstavi sedanjo lokalno-globalno razsežnost?

Razstava skuša misliti trenutno pereče téme, kot je na primer, češčenje kapitala in z njim povezane sodobne demokracije. Potrošništvo se nasploh vpija v vse pore življenja; človek je reduciran na profit, hkrati pa meni, da mu dobiček pripada per naturam, zato se tudi žene za njim in si ga skuša pridobiti. Moje prepričanje je, da je prav s tega stališča intelektualec, ki je v resnici bolj ali manj izvzet iz tega procesa, lahko le nerazumljen, v najbolj ekstremni obliki tudi osovražen.

  1. Po čem sklepate, da je razstava tudi sprejemljiva predstavitev človeške preteklosti?

Relacije, ki jih poznamo iz preteklosti, so mnogokrat univerzalne. Nekdo je zmeraj pribit na križ in nekdo nekoga vedno pribija. Sokrat je pojedel petelina in spil trobeliko, Galileo je zadnja leta preživel v hišnem priporu, Nietzsche pa neutrudno iskal so-trpinko in našel desetletje blaznosti. Nekateri individui prestopajo meje zgolj danega. Množice so največkrat le trume zaslepljenih, njih revolti so večinoma krvoločni. Vsesplošnega povzpetništva raje niti ne komentiram. Ne moremo tudi tajiti, da nekdo vedno vodi ter da je nekdo vedno zavajan. Demokracija ima mnogo obrazov.

  1. Gre torej za distopično ali utopično vizijo človeštva?

Za oboje. Pesimizem in optimizem sta po mojem mnenju neločljiva, še posebej če hočemo, da véde napredujejo in da se družba levi k temu, kar bi lahko imenovali »človečnost«.

  1. Kako gledate na prihodnost?

Vsekakor nič ni nemogoče. To je moja skrb. Vizionarstvo je vnovič postalo tržno blago, znanost je, kot običajno, predvsem v rokah močnejših. Svet se levi v nekaj, kar je strašljivo onkraj obvadovanja. K sreči sam verjamem v možnost ne-možnega.

  1. Ali torej razstava spada v sklop tistega, kar Walter Benjamin vrednoti kot “politizacijo estetike”?

To je tiho upanje. Upam, da je klic osamljenih v puščavi še kaj vreden. (pomenljiv nasmeh)

  1. Imate vzornike, učitelje? Kdo so oziroma zakaj niso?

Dolgo me je navdihoval Damien Hirst in njegovi vzorniki so bili tudi moji vzorniki. S tem projektom pa skušam stopiti korak onkraj; le upam lahko, da mi je tudi uspelo.

  1. Do kje seže vprašanje avtorstva v vaši razstavi in kako bi lahko utemeljili takšen pristop?

Avtorstvo nad vsemi izdelki tega projekta si vsekakor lastim sam. Sem pa pri vsem bil odprt za različne nasvete ljudi, ki so mi bili in so, tako ali drugače, precej blizu. V vseh procesih izdelave sem tudi prisostvoval in vodil k rezultatu, ki sem ga nato evalviral.

  1. Zakaj se obravnavate kot »intelektualca«?

Gre za simbol, seveda. Intelektualnost je idol, ki mu skušam slediti, ki pa hkrati zahteva ogromno dela. Svet bi bil intelektualen, torej ideal-en, če bi vsakdo mislil s svojo glavo, toda na žalost se v meni poraja obup, meječ na brezup, ki mi pravi, da to nikoli ni bilo in ne bo mogoče. Skrbi me, da se človeštvo nikoli ne bo otreslo suženjstva in da bodo tudi vsa trenja, ki jih skuša reprezentirati razstava, večna. Želim si, da bi bil kmalu postavljen na laž.

Matic Kos, magister likovnih umetnosti, prodekan in učitelj na Šoli za risanje in slikanje Arthouse v Ljubljani ter samostojni kulturni delavec, je umetnik, ki raziskuje socialno-psihološke odnose sodobne družbe.

Nova galerija, DDT Trbovlje