son:DA post- .psd

image flajer

Skupina son:DA vsebuje dva člana: Metko in Miha, ki sta tudi življenjsko povezana in ne soustvarjata le umetniških del, temveč gre za njun življenjski projekt – biti umetnik z družino in službo. Lahko bi dejali, da je njuno življenje umetniška intervencija, s katero poskušata združiti na nek način nezdružljivo: umetnost in vsakdanjost, teorijo in prakso, navdih in produkt. Sta ustanovitelja Fundacije son:DA za teorijo in prakso avdio-vizualne umetnosti, s katero sta ustvarila temelje za podporo nove strukture financiranja sodobne umetniške prakse in raziskav.

Umetniški tim deluje na področju novo-medijske umetnosti v različnih zvrsteh, od risanja z računalniško miško, avdio-video konstelacij, performansov, prostorskih instalacij, gibljivih slik, garažnih projektov, intervjujev ali medsebojnih pogledov, interaktivnih light-box naprav, robotov, ikon, kuratorskih projektov, aktivna sta pa tudi v gledališki scenografiji.

S sondo raziskujemo širino vesolja ali globine morja, medtem ko tim son:DA svoje raziskovanje usmerja na kulturno-umetniško področje. Z družbeno – organizacijskimi intervencijami prevzemata vse vloge umetnika, v katerih se ta danes nahaja. Povedano drugače: obvladati jih mora tako ali drugače, če se želi s svojim delom tudi preživljati. Umetnika v idejah, konceptih, dialogih ali projektih, kot so Re-actions (Ponovni ukrepi), sugerirata različne vloge umetnika: umetnik kot umetnik, umetnik in kustos, umetnik-galerist, umetnik kot socialna delavka, umetnik kot kulturni menedžer, umetnik prodajalec, umetnik kot avtor, umetnik kot novinar, umetnik kot znanstvenik, umetnik-filozof. Raziskovanje nadgrajujeta z vpletenostjo v omenjene procese in vloge, s sodelovanjem, ki vedno povzroči akcijo, posledično pa tudi reakcijo.

Poudarek tandema son:DA je na pomenu sodobne komunikacije. Son:DA jezik je računalniški zapis: post-.psd, pri čemer poudarek preusmerjata na dobro staro »binarnost«, na dvodimezionalni prvoosebni zapis, ki svojega videza ne dolguje sofisticirani opremi, saj prvinskosti binarnega ne prekriva s paleto modernih kompjuteriziranih orodij. Njuna uporaba novih medijev je ironična, saj ni pomembno, kdo ali kako ustvarja umetnost, ampak skušata povedati, da ljudje danes brez uporabe sodobne tehnologije ne moremo in predvsem ne znamo več delovati. Z umetniškimi intervencijami son:DA opozarja na pomen komunikacije, ki je danes razpoložljiva v vseh oblikah in medijih, pri čemer ostaja bistveno razumevanje sporočila, ki ga podajata, in ne način, na kateri ga podajata.

Delo, imenovano Post-.psd, predstavlja računalniške grafike oziroma risbe, izrisane z računalniško miško, natisnjene na nalepke ter nalepljene v prostor. Detajli sestavljajo hiper-realistično celostno umetnino, ki deluje kot virtualen prostor. Istočasno pa vendarle ne moremo govoriti o »pravem« hiperrealizmu ali o nekem virtualnem »svetu«, saj je pristop postavitve popolnoma analogen. Vsekakor pa gre za hibridnost vizualne umetnine, ki vključuje provokacijo in ironijo: umetniški upor proti obstoječemu redu, problematiziranje sodobne umetnosti in vzpostavljanje novih oblik umetnostnega izraza.

Tandem son:DA raziskuje odtujeno družbeno odgovornost pasivnega modernega globalnega uporabnika, ki je lastno angažiranost v kapitalističnem smislu zamenjal za udobno dostopnost, avtomatizirano uporabnost ter blišč in polikanost ciljnega produkta. Za produkt gre torej v resnici: za tisto, kar potrošniška družba potrebuje, da bi polnila lastno brezmejno brezno nenasitnosti posedovanja materialnega. In ne le to. Son:DA se odkrito zoperstavlja, več – celo cinično posmehuje, perfekcionističnemu akademskemu dizajnu enaindvajsetega stoletja. Ironija njune preprostosti je v obratnem sorazmerju z globino osnovne ideje o post-PSD pristopu.

Če je namreč Photoshop z vsemi add-oni in vtičniki, filtri in plug-ini, avtomatičnimi nadomestki umetnikove morebitne pomanjkljivosti (tudi idejne, kar je navsezadnje najbolj alarmantno!) le-tega povzdignil onkraj meja zgolj kreativno možnega in mu podaril orodja za prikrivanje banalnosti realnosti, ki se ji pa son:DA ne izmika, nas to vodi do zaključka, da je tandem odgovor na post-PSD obrnil na glavo. Ne onkraj .psd, temveč nazaj k .txt, če se izrazimo docela binarno: nazaj k bazičnemu oblikovanju, risbi, prostoročnemu krokiju, k odprti kreativnosti in svobodnemu pogledu.

Moč tandema Son:DA je v tem, da sta z vzpostavitvijo dvodimenzionalnega post-it sveta v obliki tiskanih nalepk transformirala osnovno vrednost prostora, v katerega sta s svojo umetnostjo vstopila: medtem ko je intervencijski prostor umetnosti razklan med stilističnim oblikovanjem ter kontroverzno všečnostjo naročniku, Son:DA odkrito priznavata, da je bizarnost vsakdanjega sveta natanko v njegovem banalnem blišču, ki nima drugega namena kakor prikriti prav to resnico.

Kot rečeno, za potrošnika gre, kajne?

Nina Jeza, Artists&Poor’s

Son:DA je ustvarjalno zavezništvo Metke Golec (1972) in Miha Horvata (1974).

skica CD sonDA-2